Ne marate kramljanja? Morda imate o njem povsem napačno predstavo

"Veliko ljudi, tudi jaz, se kramljanju (ang. small talk) izogiba. Bojimo se dogodkov za mreženje in domnevamo, da določene teme – kot so vreme, vožnja v službo ali vsakodnevne rutine – ne morejo biti zanimive," pravi Elizabeth Trinh, doktorska kandidatka za management in organizacije na Univerzi v Michiganu. "A ljudje močno podcenjujejo, kako zanimivi in prijetni so lahko takšni pogovori," je pripomnila po poročanju Guardiana.

Trinh in njeni sodelavci so izvedli več eksperimentov, v katerih so preverjali, kako ljudje doživljajo pogovore o temah, ki jih sami označujejo za dolgočasne – od borznega trga in veganske prehrane do Pokemonov in čebule.

Udeleženci, v raziskavi jih je sodelovalo približno 1.800, so najprej napovedali, kako zanimiv se jim bo zdel pogovor o določeni temi, nato pa so se o njej pogovarjali – bodisi z neznanci bodisi z znanci, v živo ali prek spleta. Po pogovoru so ocenili, kako so ga doživeli.

Rezultati, objavljeni v reviji Journal of Personality and Social Psychology, so pokazali, da so ljudje pogovor skoraj vedno doživeli kot bolj prijeten, kot so pričakovali, tudi takrat, ko sta oba sogovornika temo vnaprej označila za dolgočasno.

Bolj kot tema pogovora je pomemben občutek povezanosti

Raziskovalci pojasnjujejo, da naj bi ljudje pri napovedovanju kvalitete pogovora upoštevali predvsem temo in sogovornika, ne pa same dinamike pogovora. "Bolj pomembna je sama interakcija – občutek povezanosti, da te nekdo posluša, da si izmenjujete odzive, morda delite osebne izkušnje ali spoznavate življenje drugega," pojasnjuje Trinh.

Meni, da prav zaradi zmotnih pričakovanj pogosto zamudimo prijetne stike z ljudmi. "Namesto, da se sprašujemo, ali mi bo pogovor všeč, bi se lahko vprašali, kaj se bom iz interakcije naučil," dodaja. A raziskovalci hkrati opozarjajo, da to ne pomeni, da bi morali kar naprej začenjati nesmiselne pogovore, poroča The Guardian.

"Zmotno verjamemo, da drugi ne želijo pogovora – zato ga ne začnemo"

Profesor vedenjskih znanosti Nicholas Epley z Univerze v Chicagu dodaja, da pogovor pogosto preseneti s svojo dinamiko: "To, da veš, kje se bo pogovor začel, še ne pomeni, da veš, kam bo prišel. Sam proces lahko vodi v veliko bolj zanimive smeri, kot pričakujemo."

Po njegovih besedah strah pred dolgočasnim pogovorom ne bi smel biti razlog, da ga sploh ne začnemo. "Če se izkaže, da je pogovor dolgočasen, ga imamo tudi sami moč obrniti v bolj zanimivo smer," je prepričan.

Profesor razvojne psihologije Bruce Hood z Univerze v Bristolu pa poudarja, da gre za širši družbeni pojav: ljudje sistematično podcenjujemo, kako prijetni so lahko stiki z neznanci. To vodi v t. i. "pluralistično nevednost", kjer vsi zmotno verjamemo, da drugi ne želijo pogovora – zato ga ne začnemo.

"Zato ljudje na primer v londonski podzemni železnici raje gledajo v telefone in se izogibajo stikom, čeprav bi v drugačnih okoliščinah brez težav začeli pogovor," po poročanju Guardiana še pojasnjuje Hood.